Roman Proti toku sicer izhaja iz realističnega pripovedništva, vendar se resničnost v njem drobi v posamezne utrinke iz življenja. Iz koščkov vstaja podoba manjšega mesta, Mequinense, ki leži na skrajnem jugozahodnem robu katalonskega govornega področja, na sotočju rek Segre in Ebra. Prikazuje življenjsko dobo cele generacije, ki je spoznala državljansko vojno in na svoji koži občutila pospešeno spreminjanje načina življenja v drugi polovici 20. stoletja. Rdeča nit pripovedi je preobrat, ki ga v rudarsko mesto vnese postopno opuščanje premogovih nahajališč, še veliko bolj pa izgradnja zapore na reki Ebro, zaradi katere staro mesto dejansko izgine, potopljeno pod gladino novonastalega jezera. Knjiga s slikanjem drobnih, osebnih zgodb razjasni številna zapletena zgodovinska vprašanja. V upodabljanju življenja v malem mestu se zrcalijo težka politična vprašanja, ki so se tako globoko vrezala v to družbo, da so povzročila državljansko vojno; reka Ebro je bila eno njenih najbolj grozljivih prizorišč. S tematiko se Moncada hkrati dotika tudi povsem ekoloških vprašanj. Preplavljeno mesto je hkrati metafora za veliko bolj obča vprašanja o tem, kako krhka je sled preteklosti.
